Naravni kamen

T: +386 1 437 98 00

Za kamen v kamnarstvu oziroma kamnoseštvu uporabljamo vedno pojem naravni kamen, kar označuje kamen naravnega izvora, ki je primeren za obdelavo in vgradnjo. Glede na uporabo delimo naravni kamen v arhitektonski, stavbni, okrasni, kiparski in tehnični.

Nastanek kamnin

Kamnine sestavljajo minerali, ki so trdne homogene anorganske snovi s stalno kemično sestavo, minerale same pa sestavljajo elementi. Najbolj pogosti elementi, ki sestavljajo minerale so aluminij (Al), kalcij (Ca), kalij (K), magnezij (Mg), mangan(Mn), natrij (Na), ogljik(C), silicij (Si), železo (Fe) in drugi. Minerali, ki sestavljajo kamnine so dolomit, kalcit, kremenjak, magnezit, olivin, sljuda in še nakateri drugi. Minerali oziroma njihovi elementi dajejo kamninam določene lastnosti (kot so npr. barva, trdota in teža), zaradi česar pravimo, da imajo kamnine take lastnosti, kot jih imajo minerali, iz katerih so sestavljene. Če je kamnina sestavljena iz enega samega minerala je enostavna, če pa je sestavljena iz več mineralov, je sestavljena kamnina.

Razdelitev kamnin

Kamnine lahko razdelimo po različnih kriterijih, najvažnejša je po njihovem geološkem izvoru. Po tem kriteriju razdelimo kamnine v tri osnovne skupine : v magmatske, sedimentne in metamorfne.

MAGMATSKE KAMNINE

Magmatske kamnine so nastajale s prodiranjem magme skozi razpoke in prelome v zemeljsko skorjo oziroma na njeno površje. Pod vplivom velikih pritiskov so minerali tekoče magme kristalizirali in tem kamninam dali značilno zrnato – kristalasto strukturo. Če se je magma strdila že v zemljski skorji, govorimo o globočninah, če pa je prodrla na površje, se hitro ohladila in strdila, govorimo o predorninah (ali tudi o vulkanskih kamninah). Značilna za globočnine je njihova enakomerna zrnata struktura, za predornine pa porfirsko – steklasta. Globočnine so manj trde od predornin. Najvažnejše magmatske kamnine so:

globočnine – granit, sienit, diorit, tanalit, gabro
predornine – porfir, trahit, andezit, bazalt, diabaz, lava

SEDIMENTNE KAMNINE

Značilno za vse sedimente je, da so iz teh ali onih vzrokov legali drug na drugega po plasteh – so torej sedimentirali ali se usedali, zato jim pravimo sedimenti ali usedline.Vzroki za sedimentacijo so mehanski, kemični in biokemični, nove kamnine(ki so sicer sekundarne tvorbe) pa mehanski, kemični in biokemični sedimenti.

Mehanski sedimenti - O mehanskih sedimentih govorimo v primeru, ko so prvotne kamnine razpadle pod vplivom vetra, vode, vročine, mraza in podobnih vzrokov, pri čemer jih je voda odnašala v doline in jih tam odlagala v plasteh. Če je te delce, ostrorobe ali zaobljene, voda odlagala prosto, govorimo o nevezanih sedimentih (gramoz, prod, pesek, glina), če pa so se delcem primešale nove rudnine oziroma rudninska lepila, so se sprijeli v sprimke, ki jim pravimo vezani mehanski sedimenti (breča, konglomerat, peščenjak, glinenci, lapor). Posebno skupino mehanskih sedimentov tvorijo tufski(ali piroklasični) sedimenti, ki so nastajali z odlaganjem ali lepljenjem vulkanskega prahu v okolici vulkanov.

Kemični sedimenti - O kemičnih sedimentih govorimo v primeru, ko je do novih kamnin prišlo izključno pod vplivom kemičnih procesov ter brez sodelovanja organizmov in sicer tako, so se iz z minerali nasičenih vodnih raztopin in ob kasnejšem izparevanju vode(morja in jezer), ti minerali izločali in strdili. Najbolj znani kemični sedimenti so : sadra, mavec ali gips,anhidrit,siga.

Biokemični sedimenti - Biokemičnim sedimentom pravim tudi organogenski sedimenti, nastajali pa so s kalcifikacijo (poapnenjenjem) in sedimentacijo ostankov organizmov, to je ostankov živali in rastlin ter ob prisotnosti določenih kemičnih procesov. Večina biokemičnih sedimentov je nastala iz trdih delov organizmov – fosilov(lupin, školjk, okostij, koral in rastlin). Taka sedimenta sta apnenec in kreda. Nekateri biokemični sedimenti so poleg tega nastajali še pod vplivom kemičnih procesov, torej z izločanjem mineralov(kalcita in dolomita) iz vodnih raztopin. Taka sta dolomit in lehnjak(travertin).

METAMORFNE KAMNINE

Metaformfne kamnine so nastajale iz magmatskih in sedimentnih ob kontaktu z lavo, ki je v globinah zemeljske skorje prodirala v razpoke. Pod vplivom visokih temperatur in pritiskov so se obstoječe kamnine prekristalizirale. Metamorfne kamnine so večji del ohranile začetne lastnosti, spremenile so se le nekatere: dobile so značilno kristalasto strukturo, pod vplivom temperature so dobile večjo kompaktnost, pod vplivom pritiskov pa skrilavost ali plastnatost. Glede na to ločimo masivne in skrilave metamorfne kamnine. Najbolj znane so:

masivne – marmor, serpentin, kvarcit
skrilave – gnajs, ardezija

Tehnične lastnosti kamnin

Tehnične lastnosti kamnin so vse lastnosti naravnega kamna, ki vplivajo na njegovo uporabo. Teh lastnosti je veliko in jih delimo na kemične in fizikalne. Kemične so tiste lastnosti naravnega kamna, ki vplivajo na njegovo uporabo v kemični industriji(vezila, razne kemikalije), fizikalne pa tiste,ki vplivajo na njegovo uporabo v kamnoseštvu, umetnosti, gradbeništvu in arhitekturi. Fizikalne lastnosti delimo dalje v litološke (to so vse tiste lastnosti, ki jih vidimo s prostim očesom, kot so npr. struktura, tekstura, barva, homogenost, skrilavost), mehanske (ki so odvisne od litoloških, npr. trdota, trdnost, obrus), ter v vrsto drugih (npr. teža, poroznost, vodovpojnost, zmrzovanje, kolnost, prevodnost, sposobnost za površinsko obdelavo, ognjevarnost, uporabnost za kiparstvo).

STRUKTURA

Struktura je notranji sestav kamnine, ki se na površju kaže v velikosti, obliki, razporeditvi in medsebojnem razmerju delcev mineralov. Na splošno govorimo o dveh glavnih tipih strukture- kristalasti in amorfni ter vsaj o še enem tipu- porozni strukturi. Kristalasto strukturo imajo vse kamnine katerih minerali so kristalizirani (to so predvsem magmatske in metamorfne kamnine). Take kristalaste strukture so:

zrnata – karakteristično zanjo je, da je homogena z zrnci enake velikosti. Zrnato strukturo imajo nekatere magnatske kamnine – globočnine (granit, sienit), ter nekateri sedimenti npr. apnenenc.
porfirska – med manjša zrna enake velikosti so posejana večja. Porfirsko strukturo imajo nekatere magmatske kamnine- predornine npr. porfir in diabaz.
steklasta – delci so nedoločenih oblik, tako strukturo ima npr. lava.

Amorfno strukturo imajo kamnine, katerih mineralni delci so brez posebne oblike. Amorfno strukturo ima večina mehanskih sedimentov, kot so konglomerati(konglomeratska struktura), peščenjaki (peščenasta struktura) in breče (brečasta struktura). Porozno strukturo imajo kamnine z večjimi ali manjšimi luknjami in porami (npr. lehnjak).

TEKSTURA

Tekstura se na površini kamnine kaže kot nekakšen risarski vzorec, ki je posledica prostorske razporeditve, usmerjenosti in nehomogenosti zrn. Teskstura ni odvisna od vrste zrn, zato ni isto kot struktura. Tekstura se kaže kot vzorčasta »risba« na osnovi, ter je lahko progasta (proge na osnovi), lisasta (lise), vlaknasta (vlakna), plastnata (plasti) in še kako drugače izoblikovana, lahko pa je tudi homogena, to je brez vzorcev na osnovi.

BARVA

Barva je tipiča litološka značilnost kamnin. Odvisna je od barve mineralov oziroma njihovih elementov, od nekaterih primesi in od veziva, ki spaja delce.

GOSTOTA

Gostota kamnine je razmerje med njeno maso in količino praznega prostora v njej, kar ustreza trditvi, da je gostota razmerje med težo kamnine in njenim volumnom. To pomeni, da je gostota neke kamnine opredeljenega volumna (npr. 1m3) tem večja, čim večja je njena teža pri tem volumnu. Gostote kamnine ne gre enačiti z njeno težo. Gostoto kamnine lahko enačimo s kompaktnostjo, kajti čim večja je njena gostota, tem večja je tudi njena kompaktnost. Razlikujemo navidezno in dejansko gostoto kamnine. Navidezna gostota je gostota kamnine v naravnem stanju z vsem praznim prostorom, dejanska gostota pa je gostota kamnine brez praznega prostora (če npr. kamnino zmeljemo v prah). Gostota (in s tem tudi kompaktnost) igra pomembno vlogo pri trajnosti kamnine pa tudi pri njeni obdelavi.

TEŽA

Teža kamnine je odvisna od njene gostote, a tudi od vrste mineralov in primesi, ki jo sestavljajo. Prav tako kot gostota je tudi teža lahko navidezna ali dejanska. Za kamnoseštvo ima praktično vrednost le prostorninska teža kamnine v naravnem stanju in jo merimo kot težo v kg na 1m3. Prostorninska teža nekaterih kamnin v naravnem stanju je:

kreda	800 kg/m3	marmor	2600 - 2700 kg/m3
lahki apnenec	1800 kg/m3	granit	2750 kg/m3
peščenjak	2200 kg/m3	porfir	2800 kg/m3
serpentin	2600 kg/m3	ardezija	2800 kg/m3
težki apnenci	2600 - 2700 kg/m3	bazalt	3000 kg/m3

KOMPAKTNOST

V strokovnem jeziku pravimo gostoti kompaktnost. Kompaktne kamnine imajo lastnost, da se dajo površinsko (in tudi sicer) obdelovati do najvišje stopnje- do poliranja. Kompaktnost je pogoj za to, da je kamnina vremensko odporna in sploh obstojna, saj v kompaktne kamnine vlaga, ki je največji sovražnik kamna, ne more prodreti.

POROZNOST

Poroznost dajejo kamnini velike in male luknje-pore. Poroznost je slaba lastnost kamnin, zaradi katere le-te niso kompaktne, se ne dajo dobro površinsko obdelovati in so podvržene kvarnemu vplivu vlage. Poroznost je lahko primarna (poroznost po naravi) ali sekundarna (poroznost, ki je posledica prelomov ali razpok). Zelo porozni sta magmatski kamnini trahit in andezit,(ki sta luknjičavi), srednje porozni so peščenjaki in lahki apnenci, malo porozni pa so granit, sienit in diorit.

TRDOTA

Trdota pomeni odpornost kamnine proti obrabi in drgnjenju in je odvisna od trdote mineralov, njihove strukture in lepila.Pri enostavnih kamninah je trdota enaka trdoti minerala, iz katerega je. Stopnjo trdote kamnin določamo po Mohsovi lestvici, ki določo stopnjo trdote mineralov s številkami od 0 do 10, pri čemer večje številke pomenijo večjo trdoto. Stopnje trdote mineralov in posredno tudi kamnin po Mohsovi lestvici so:

1. stopnja – grafit, kaolin
2. stopnja – mavec, sadra
3. stopnja – kalcit
4. stopnja – dolomit
5. stopnja – apatit, anhidrit
6. stopnja – ortoklaz, opal
7. stopnja – kremen
8. stopnja – topaz
9. stopnja – korund
10. stopnja – diamant

Na podlagi Mohsove lestvice za trdoto mineralov so tudi kamnine razdeljene v 4 skupine, ki določajo stopnjo odpornosti proti drgnjenju in rezanju:

mehke kamnine (stopnja po Mohsu 1 in 2) - gips,sadra, kreda
poltrde kamnine (stopnja po Mohsu 3 in 4) - apnenci, dolomiti, marmor
trde kamnine (stopnja po Mohsu 5,6 in 7) - granit, diorit, sienit
zelo trde kamnine (stopnja po Mohsu nad 7) - porfir, bazalt, diabaz

Trdnost je odpornost kamnine proti delovanju sile, ki jo hoče zdrobiti ali zlomiti. Trdnost kamnine pride v poštev, ko je le ta obremnjena s silami, ki pritiskajo nanjo (npr. ljudje, zidovi ipd.). Glede na to kako in kje delujejo te sile, prideta pri kamnu v poštev v glavnem dva tipa trdnosti : tlačna trdnost ali odpornost proti pritisku in upogibna trdnost ali trdnost proti zlomu.

OBRABNOST

Z obrabnostjo mislimo pravzaprav na odpornost kamnin proti obrabi. Ta odpornost proti obrabi je v prvi vrsti odvisna od trdote kamnine. Obrabnost ali obrus določamo s preizkusnim brušenjem površine kamnine, na podlagi katerega kamnini določimo t.i. koeficient obrusa v milimetrih. Obrabnost (oz. nizek koeficient obrusa) je pomembna zlasti pri kamninah, ki jih uporabljamo za tlake, stopnice in ostale pohodne površine. Zelo majhno obrabnost imajo ardezija, granit, porfir in bazalt, največjo pa peščenjaki (koeficient obrusa pri granitu je 0,7 mm, pri kompaktnih apnencih 4,8 mm in pri peščenjakih 5,3 mm).

VODOVPOJNOST

Vodovpojnost je lastnost kamnin, da zaradi svoje poroznosti in luknjičavosti vsrkavajo vodo in s tem spremenijo nekatere fizikalne lastnosti kot so teža, obstojnost, trdnost in barva. Vsaka kamnina v naravnem stanju vsebuje določeno količino vlage. Naravna stopnja vlažnosti, torej taka, kakršno ima kamnina v kamnolomu, ni škodljiva, pač pa je škodljiva vlažnost, ki si jo kamnina zaradi svoje visoke stopnje poroznosti pridobi kasneje ob uporabi. Zaradi lastnosti vodovpojnosti porozne kamnine lahko vpijajo še dodatno vlago, če so ji izpostavljene; ta dodatna vlaga pa kamnini škoduje, saj topi soli v njeni notranjosti in s tem rahlja njeno vezno trdnost, poleg tega pa je lahko podvržena kvarnim učinkom zmrzovanja. Vodovpojnost je prisotna zlasti pri kamninah s srednjo in veliko poroznostjo.

ODPORNOST PROTI ZMRZOVANJU

Negativni vplivi zmrzovanja se pokažejo pri veliki vodovpojnosti kamnine oziroma pri velikem koeficientu napojenosti. Ta koeficient, izražen v številkah od 0 do 1, pomeni količino vlage v porah in luknjah glede na njihovo celotno prostornino. Zmrzal kamnino razžene, če je koeficient napojenosti večji od 0,7(kar pomeni, da je več kot 70% prostornine praznega prostora napojene z vodo). Računati je treba namreč z dejstvom, da se voda v porah in luknjah spremeni v led, ki ima za 10% večjo prostornino od vode iz katere je nastal. Če je koeficient napojenosti manjši od 0,7, led kamnine ne razžene. Zmrzovanje kvarno vpliva na srednje in zelo porozne kamnine.

OBSTOJNOST

To je lastnost naravnega kamna, da kljub kvarnim fizikalnim in kemičnim vplivom iz okolja obdrži svoje značilnosti in ne razpade. Če takih kvarnih vplivov iz okolja ne bi bilo(vetra, sprememb temperatur, kislin, biokemičnih procesov) bi bil kamen večen. Zato je obstojnost kot lastnost pravzaprav le sposobnost kamnine, da ne razpade. Ta sposobnost je odvisna od mnogih dejavnikov, med katerimi so najpomembnejši struktura in vrsta mineralov ter zlasti homogenost in kompaktnost. Magmatske kamnine so npr. bolj obstojne kot sedimentne.

IZOLACIJSKE LASTNOSTI

Dobre izolacijske lastnosti (slabo prevajanje toplote in zvoka) imajo vse porozne in luknjičave kamnine. Obloge zidov in fasad iz močno poroznih in luknjičavih kamnin (montiranih na zunanji strani) imajo visoko termično in akustično izolativnost, to se pravi, da slabo prevajajo toploto navzven oziroma mraz in hrup na vznoter.

TOPLOTNA AKUMULATIVNOST

Prav zaradi slabe prevodnost kamen sicer počasi akumulira toploto, vendar jo prav zaradi te iste lastnosti kasneje tudi »nerad« oddaja. Četudi se temperaturne razmere spremenijo (temperatura pade), notranjost kamnine ostaja topla. Ta lastnost kamnine je zelo uporabna pri masivnih kamnitih podih in zidovih.

ODPORNOST PROTI OGNJU

V kontaktu z ognjem nekatere kamnine razpadejo. Lastnost kamnine, da se ognju upira, pravimo ognjevarnost. Ognjevarne so kamnine, ki vsebujejo minerale kremenjak, glino, magnezit in grafit. Proti ognju niso odporni predvsem apnenci. V nasprotju s kovinami je toplotna razteznost kamnin zelo majhna.

SPOSOBNOST ZA FINO POVRŠINSKO OBDELAVO

Gre predvsem za t.i.poliranje površin, to je za obdelovanje površin z najfinejšimi brusi.Tako sposobnost imajo vse kompaktne in homogene kamnine kristalaste strukture, to je večina magmatskih (predvsem granit) in metamorfnih kamnin (predvsem marmor) ter gosti apnenci. Mehanski sedimenti (peščenjaki, breče in konglomerati) za tako obdelavo niso primerni.

Pregled lastnosti nekaterih kamnin

V nadaljevanju navajamo lastnosti nekaterih važnejših kamnin, ki smo jih našteli v razdelitvi in ki so tako ali drugače uporabne v kamnoseštvu, arhitekturi in gradbeništvu (po istem vrstnem redu):

GRANIT

Granit je magmatska kamnina globočnina, sestavljena pretežno iz minerala kvarcita (kremenjaka), ki ji daje trdoto, trdost in obstojnost, struktura je lahko grobozrnata, srednjezrnata in finozrnata, tekstura je iz črnih pik na svetli osnovi; je svetla kamnina, rdečkaste, rožnate, rumenkaste, sivkaste ali celo črne barve; je trda kamnina (po Mohsu od 5. do 7. stopnj), trdna, gosta in odporna proti uporabi; ker zahteva t.i. trdo tehnologijo obdelave, ga v kamnoseštvu uporabljamo kot okrasni kamen enostavnih rezanih ploskev, v arhitekturi in gradbeništvu pa ga uporabljamo za zahtevne nosilne elemente, tlake in obloge.

SIENIT

Sienit je magmatska kamnina globočnina, sestavljena pretežno iz živca in rogovače(če vsebuje kremenjak se imenuje tonalit); struktura je finozrnata, testura pa je podobna teksturi granita; je pretežno temnozelene barve; trdota, trdnost, teža, obraba in vremenska odpornost so podobne kot pri granitu; uporaba je ista kot pri granitu, je prisoten v našem širšem prostoru.

GABRO

Gabro je magmatska kamnina globočnina, sestavljena pretežno iz živca olivina, kremenjaka in sljude; struktura je grobo in srednjezrnata, tekstura je podobna kot pri granitu; čestokrat z belimi lisami; barva gre od sivkasto bele do sivkasto zelene; teža, trdota, trdnost, vremenska odpornost in obraba so podobne kot pri granitu. uporaba je enaka kot pri granitu; dobimo ga tudi v našem širšem prostroru (švedski gabro je poznan pod imenom črni granit)

PORFIR

Porfir je magmatska kamnina predornina, sestavljena pretežno iz živca, kremenjaka in biotita; struktura je porfirska, tekstura pa je amorfna (brez vzorca); trdnost in gostota so večje kot pri granitu, vremenska odpornost in odpornost proti obrabi sta zelo veliki; uporablja se predvsem v arhitekturi in gradbeništvu za tlake.

BAZALT

Bazalt je magmatska kamnina predornina, sestavljena iz živca, avgita in olivina; struktura je zrnata in gosta; je temno sive, črne ali modrikaste barve; je zelo kompakten; zelo trd; zelo težak, trden , vremensko odporen, vendar zelo krhek in neodporen proti ognju; uporaben je v gradbeništvu za zidove in tlake.

BREČE

Breče (po it. izrazu breccia), so mehanski sedimenti, ki so nastali iz drobcev granita (granitna breča), bazalta (bazaltna), apnenca (apnenčeva), dolomita (dolomitna) in drugih kamnin. Struktura je amorfna(brečasta), iz ostrorobih večjih in manjših koščkov omenjenjih kamnin, zlepljenih z apnenčevim, dolomitnim, silicijevim in drugimi vezivi.

PEŠČENJAKI

Peščenjaki so mehanski sedimenti, nastali iz kremenčevih, apnenčevih, dolomitnih, laporastih in glinastih zrnc; struktura, barva in druge lastnosti so odvisne od kamnine, iz katere so.

APNENEC

Apnenec je morski biokemični (organogenski) sediment, nastal iz fosilov ogrodij odmrlih živali in fosilov rastlin, nekateri apnenci pa so nastali pretežno pod vplivom kemičnih procesov; po kemični sestavi je apnenec kalcijev karbonat(CaCO3), z večjo ali manjšo prisotnostjo primesi (gline, silikatov, bitumna). Uporaba apnencev je vsestranska tako v kamnoseštvu kot v arhitekturi in gradbeništvu; skratka : apnenec je v vseh ozirih najbolj razširjena in najbolj uporabljena kamnina.

DOLOMIT

Dolomit je biokemični sediment, nastal pretežno pod vplivom biokemičnih procesov, sestavljen v glavnem iz minerala dolomita, po kemični sestavi pa je kalcijev magnezit; po strukturi in barvi ga težko ločimo od apnenca (je svetlo siv pa tudi rjavkast); po trdoti je poltrda kamnina; teža, vremenska odpornost, trdost in odpornost proti obrabi so večje kot pri apnencu, pač pa je manjša kompaktnost, saj je srednje porozna kamnina. Uporaben je kot okrasni in gradbeni material.

LEHNJAK

Lehnjak (če je močno luknjičav je travertin) je biokemični sediment, nastal pretežno pod vplivom kemičnih procesv, z izločanjem kalcijevega karbonata ob močni prisotnosti rastlinskih sedimentov; po kemični sestavi je čisti kalcijev karbonat. Po strukturi je enak apnencu (torej zrnat), zaradi železovih primesi pa je dobil rumenkasto ali rjavkasto barvo. Sama kamnina je sicer gosta in kompaktna, vendar luknjičava, zaradi česar pri lehnjaku težko govorimo o poroznosti. Lehnjak je lahka vendar trda in trdna kamnina, zelo odporna proti vremenskim vplivom in obrabi, zaradi svoje luknjičavosti (tudi do 35% mase) pa je odličen toplotni in akustični izolator; prav zaradi vseh teh lastnosti se danes najraje uporablja za obloge fasad.

MARMOR

Marmor je metmorfna kamnina, pravzaprav pa je le prekristaliziran apnenec in ga kot takega moramo ločevati od v trgovskem jeziku enako poimenovanih lepih apnencev (marmorastih apnencev); po svoji kemični sestavi je torej kalcijev karbonat z morebitnimi primesmi, ki mu dajejo barvo.Struktura marmorja je tipično kristalasta, karakteristično pa je njegova lepa tekstura(zlasti barvna), po kateri delimo marmorje v čiste(brez barvnih vzorcev),progaste (z barvnimi progami) in lisaste (z barvnimi lisami in progami). Marmor se od apnenca loči samo po strukturi, teksturi, barvi in kompaktnosti, vse ostale lastnosti pa so pri obeh enake. Marmor se uporablja kot stavbni in okrasni kamen; kot stavbni kamen se uporablja v arhitekturi za zunanje in notranje obloge, kot okrasni kamen pa v obrti in kiparstvu.

SERPENTIN

Serpentin je metamorfna kamnina, nastala s prekristalizacijo mineralov olivina in rogovače; po strukturi je finozrnat, po barvi pa je zelen z rumenimi žilami ali lisami; sveže lomljen je mehak, pozneje otrdi, je ognjevaren; vremensko pa ni odporen; uporabljamo ga kot dekorativni kamen za notranje obloge.

KVARCIT

Kvarcit je metamorfna silikatna kamnina belkaste barve in finozrnate strukture.

ARDEZIJA

Ardezija je metamorfna kamnina, nastala iz bituminoznega apnenca, zato je njena barva temno siva, vijoličasta in črna; je trda, težka in vremensko zelo odporna. Njena najvažnejša lastnost je skrilavost, zardi česar se odlično lomi v tanke plošče.

Razpadanje in zaščita kamna

Vsakršna sprememba v kamnu, oziroma sprememba v njegovi strukturi, povzroči tudi njegovo razpadanje, če teh sprememb ne bi bilo, kamen zaradi same starosti ne bi razpadel. Vzroki za take spremembe v kamnu(oziroma kamnini, če leži še neizrabljena v naravi) so fizikalne, kemične in biološke narave.

FIZIKALNI VZROKI RAZPADANJA

Fizikalni vzroki,ki povročajo razpadanje kamna, so temperaturne spremembe, visoke temperature, zmrzovanje, veter, voda in vlaga. Temperatura sama na kamen nima velikega vpliva, pač pa nanj vplivajo spremembe temperature. Kamen zelo počasi sprejema toploto okolja, zelo počasi pa jo tudi oddaja, zato pravimo, da kamen toploto akumulira. Temperatura se zato v notranjosti kamna zelo počasi spreminja, pač pa se temperaturnim spremembam mnogo hitreje prilagaja njegova površina. Zaradi temperaturnih razlik med površino in notranjostjo nastajajo v kamnu napetosti, zaradi katerih prihaja do razpok in odpadanja vrhnjih plasti kamna. Zmrzovanje vode v kamnu je pogostoma vzrok za njegovo razpadanje. Vendar povzroči zmrzovanje vode v porah in luknjah razpad kamna samo pri napojenosti nad 0,7 (to se pravi pri stanju, ko je z vodo napoljnjeno več kot 70% prostornine por in lukenj.);če je koeficient napojenosti kamna manjši od 0,7, zmrzovanje nanj ne vpliva. Dež in tekoča voda sta lahko čisto mehanski vzrok za razpadanje kamna, saj ga razjedata in povzročata erozijo. Znano pa je, da dež,ki je brez škodljivih snovi, kamen celo zaščiti : kamen namreč nekaj dežja vpije in ko voda v njem izhlapi, ostane v porah in luknjah nekaj kalcija(v dežju je namreč vedno nekaj kalcija), ki zaščiti vrhnji sloj kamna. Na splošno pa velja, da sta dež in sploh vlaga največja sovražnika kamna.

KEMIČNI VZROKI RAZPADANJA

Kemični vzroki, ki povročajo razpadanje kamna, so kisline v dežju in vodi, plini v zraku in neprimerni sintetični ometi. Kisline v dežju in vodi ter plini v zraku kamnu zelo škodujejo, ker povročajo spremembe v njegovi kemični sestavi. Pri apnencih se npr. zaradi žveplene kisline v dežju in vodi kalcijev karbonat, ki je v vodi netopljiv, spremeni v kalcijev sulfat, ki pa je v vodi topljiv: zato pravimo, da dež in voda, ki vsebujeta kisline, apnenec raztapljata. Plini v zraku, zlasti SO2 iz dimnikov in avtomobilov, povzročajo kemične spremembe v kamnu predvsem oksidacijo (tako kamnine, ki vsebujejo železo, na zraku oksidirajo in zbledijo). Neprimerni sintetični ometi, ki vsebujejo soli, sulfate in klor, prav tako kamnu škodijo.

BIOLOŠKI VZROKI RAZPADANJA

Kamen uničujejo tudi bakterije in korenine rastlin.

Zaščita kamna

Kamen je trajen, vendar razpada zaradi zgoraj opisanih vzrokov, zato ga je treba pred njimi čimbolj zaščititi. Najboljša zaščita kamna je, da ga postavimo na mestu, ki mu po vrsti in kakovosti kamnine ustreza; zato je izbira kamnine zelo pomembna. Brez uporabe kakršnihkoli zaščitnih sredstev kamen zaščitimo že s tem, da upoštevamo nasledne praktične ukrepe:

v masivne sklade (kot so zidovi, slopi) vgrajujemo kamen v njegovi naravni legi, to je tako, kot je ležal v naravnih skladih v kamnolomu;
pred padavinami ga zaščitimo z raznimi nadstreški in prekritji;
pred vlago iz tal ga zaščitimo z izolacijskimi plastmi;
stike med deli kamna moramo tesno zapreti;
ometov ne uporabljamo;
pri spajanju delov uporabljamo pocinkane ali nerjaveče sponke;
njegove zunanje ploskve brusimo in poliramo ter jih tako naredimo vremensko odporne;

Kljub temu moramo dele kamna, ki so izpostavljeni kvarnim vremenskim vplivom, še dodatno zaščitit z raznimi kemičnimi konzervirnimi sredstvi. Kemična konzervirna sredstva, ki prodirajo v pore, jih zapolnijo ter se kemično vežejo v netopljive snovi. S temi sredstvi ustvarimo na površini netopljivo in trdo zaščitno plast, kar je zlasti koristno za porozne kamnine (dolomite, peščenjake, lehnjake). Skoraj vsa kemična konzervirna sredstva so brezbarvna.

Vsebina povzeta po: Ivan Pertot: Obdelava in projektiranje kamna v kamnoseški obrti; Trst, 1994

GALERIJA

Oglejte si galerijo izdelkov in materialov.
Oglejte si več >>

KAMEN ZA INTERIER IN EKSTERIER

Vas zanima kje in na kakšen način lahko uporabite kamen v vašem domu ali poslovnih prostorih
Oglejte si več >>

Želite dodatne informacije?

Smo na naših straneh izpustili kakšno informacijo, ki vas še posebej zanima? Nam želite posredovati povpraševanje? Želimo si vaših vprašanj in komentarjev. V najkrajšem možnem času vam bomo posredovali odgovore in pojasnila.

Stopite v stik z nami >>

KONTAKTNI PODATKI

VM Kunovar,

kamnoseški izdelki d.o.o.

Na Žalah 3, 1000 Ljubljana

1000 Ljubljana, Slovenija

T: +386 1 437 98 00

F: +386 1 437 98 05

E: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.
Zemljevid