POLIRANJE

 

Je najbolj fina obdelava površine, s katero dosežemo njen lesk. Uporablja se za  vse namene, razen za zunanje pohodne površine.

BRUŠENJE

 

Možne so različne stopnje brušenja, od grobega do finega, katerega zadnja stopnja je polirana površina. Z vsako naslednjo stopnjo brušenja sta barva in struktura materiala bolj izraziti.

ŠTOKANJE

 

Je zrnata površina, ki jo dosežemo z ročno ali strojno obdelavo brušene površine s posebnimi kladivi. Uporablja se za vse namene predvsem iz estetskih razlogov ali kot ena od nedrsečih obdelav.

PESKANJE

 

Glede na vrsto in granulacijo abraziva, ki ga uporabimo za peskanje, dosežemo različne stopnje hrapavosti površine, ki je močno odvisna tudi od vrste materiala. Peskane površine so nedrseče.

ŽGANJE

 

Z žganjem kamnite površine dosežemo luščenje zgornje plasti. Dobimo bolj ali manj grobo reliefno površino, odvisno od materiala. Žgane površine so nedrseče.

PRASKANJE

 

S posebnim praskalnim bobnom dosežemo črtasto strukturo. Obdelava je možna na marmorjih in apnencih.

KRTAČENJE

 

S posebnimi krtačami na kamniti površini dosežemo reliefen izgled, podoben usnjeni površini. Kamnita površina deluje mehkeje in topleje. Krtačenje je možno na peskanih, štokanih, žganih in tudi na praskanih površinah.

ŠPIČENJE

 

Špičeno površino dobimo po obdelavi s špico. Lahko je grobo ali fino. Najbolj pogosto se uporablja pri izdelavi spomenikov, kaminov in okenskih ali vratnih okvirjev.

BRAZDANJE

 

Brazdano površino dobimo pri obdelavi z brazdastim kladivom ali zobatim dletom.

LOMLJENJE

 

Nekateri materiali nam omogočajo, da jih lomimo iz blokov. Tako dobimo naravno lomljeno površino, ki je lahko bolj ali manj ravna. Uporaba je možna tudi za talne obloge (npr. Porfirji, Skrilavci, Ardesia) in tudi za vertikalne površine, kjer se pogosto uporablja bunja (groba, reliefna naravno lomljena povšina).